Gregor Peric
Ljubosumje; za nekatere sestavni del ljubezenskega odnosa, za druge ubijalec custev. Iz stevilnih raziskav je razvidno, da je za zivljenje v paru ljubosumje se danes primarni vzrok neusecnosti in sporov. Primeri ljubosumnih izgredov se danes povecujejo predvsem med mladimi in mladoletniki, ti se pogosto spremenijo v dramaticne prizore. Cesto je v teh realnost nasprotna custvu, ki je sprozilo tako dejanje.
Ljubosumje je namenjeno stvarem, osebam, custvom in socijalnim nagnjenjem. Prikaze se nenadoma ter vcasih dolgo ostane prisotno. Priklicejo ga zunanji dogodki ali mentalne uprizoritve, ter v posamezniku zavzame velik del emotivnega in kognitivnega zivljenja.
Kljub poizkusom opisovanja, definiranja in predvsem ugotavljanja vrst ljudi, ki so temu custvu najbolj podvrzeni, se danes nobenemu ni uspelo definirati fiziopatoloski vzrok, ki sprozuje ljubosumje.
Donatella Marazziti clan univerzitetnega oddelka, za psihjatrijo, neurobijologijo, farmakologijo in bijotehnologije, na univerze v Pisi, v njeni raziskavi predpostavlja, da lahko smatramo dusevno zmedo za osnovo, na kateri sloni ljubosumje. Sledi, da lahko ljubosumje v dolocenih primerih oznacimo kot pravo bolezen. Delo publicirano v reviji “Neuropsychobiology” podcrtuje pomanjkanje serotonina v izredno ljubosumnih osebah. Molekula serotonina sluzi za prenos zivcnih signalov. Raziskovalci so izvedli primerjavo serotoninskih istemov, med 21 kronicnimi ljubosumnezi in 21 osebami katerim se ljubosumnost sploh ni pritikala. Pokazatelji so jasno izkazali, da imajo ljubosumnezi manj receptorjev serotonina, kar omogoca da ljubosumje oznacimo kot pravo organsko bolezen.
Nedvomno je, da ima vsak clovek svojstvena karakterialna nagnjenja, izhajajoca iz genskih izvorov. Nasa izrazanja se izkazujejo preko molekularnih reakcij, katere so prav tako temeljni del posameznikovih custev in obnasanja. Kje se nahaja prelomnica, ki razlikuje zdravo osebo od ne zdrave, to je prava neznanka. Kdo definira pomanjkanje ali presezek neke molekule? Kdo je sposoben osebo evidentirati kot bolano le zaradi celicne razlicnosti, kljub temu da ta izraza le unikatnost posameznika, kot to pocno tudi prstni odtisi.
Clovek je v vseh zgodovinskih obdobjih z bolj ali manj ortodoksnimi metodami zapostavljal in iz druzbe izoliral ljudi, ki so na tak ali drugacen nacin izstopali iz druzbenih klisejev. Upajmo, da se v nasih dneh ne bo izbrala farmakoloska metoda, za zdravljenje zavisti, jeze, osabnosti, skopustva, lenobe, pozresnosti in pohotnosti.
