Človek in njegova uničevalna sposobnost

Žalitev, poniževanje, zasužnjevanje druge osebe in samega sebe, so akti pripadajoči vsakdanjemu človekovemu življenju. Kriminalna dejanja so danes ena izmed največjih dejanj, s katerimi se vbadajo, literatura, televizija in kino; vojna pa predstavlja jedro številnih zgodoviskih raziskav in tekstov. Pripovedi o človeskih hudodelštvih napram sovrstnikom, imajo izredno privlačno sposobnost, prav tako kot ljubezenske in spolno vsmerjene zgodbe. Od kje ves ta interes?

Že kot otroci se pričnemo pričkati, vneto diskutirati, obrekovati idr., ko pa odrastemo se na žalost ta naša agresivna dejanja še stopnjujejo. Tudi sanje s konfliktualno vsebino so številčnejše od prijetnih in umirjenih. Človek izgleda, da je res naj uničevalna in nasilna od živalskih zvrsti in edina, ki sistematičo ubija sovrstnike. Znanost pripisuje možganski škorji bodisi dobroto kot hudobijo, ta del možganov ki ureja zgoraj omenjeni lastnosti, naj bi se razvil kot zdnji. Toda pri vseh ostalih živalih, se ti instinkti skrivajo v primitivnem delu možganskega področja.

Zakaj smo torej tako smrtnonosni? Ali zaradi višjih intelektualnih sposobnosti? Sposobnosti, s katerimi ne nadzorujemo uničevalnih impulzov temveč jih le kvečemu spodbujamo. Ali je naša inteligenca le šibki plen agresivnega instinkta?

Številne osebe ne pripisujejo agresivnost nekemu notranjemu instinktu, vzroki za to so predvsem ambientali. Razočaranje in frustracija, ki lahko izhajajo iz poraza ali ne doseženega cilja, ter otežkoceni medčloveski odnosi so večkrat vzrok za sovraštvo, zavist in jezo. Predvsem pa ne smemo pozabiti na agresivnost, ki se v nas in okoli nas vsakodnevno prepleta. Naši obojestranski odnosi so večinoma zrcalni, če se nam nekdo posmeje, tudi mi vrnemo nasmeh. Človek pač teži k temu da se recipročno obnaša z vrstnikom, kot se ta obnaša z njim, ljudje na grdo besedo odgovorijo z grdo besedo. Obstaja pa tudi možnost da se človek odraža nesimetrično, v primeru da nas nekdo ozmirja, mu lahko odgovorimo z lepo besedo in nasmehom. Ali bo ta reakcija izvala umirjen odziv? Človek je lahko res nepredvidljivo bitje.

Pravgotovo je človeska psiha nekaj nepredvidljivega, njo uravnavajo razni fizični, socijalni in hormonalni dejavniki. Kljub vsemu pa se je prepiru možno izognit, z umirjenim in prijaznim pristopom. Nasilju nasprotovati z nasijem ni rešitev, tak pristop situacijo samo zaostri in na tak način prepreči vsakrsno možno pot do dialoga in obojestransko zadovoljivega dogovora.

Naše reakcije ne uravnavajo samo organski fenomeni, temu predvsem pripomorejo tudi človekove življenške izkušnje bodisi v odraščajočem kot v zrelem obdobju. Starši, ki spodbujajo otrokovo agresivnost, sina ali hči podzavestno prevsmerjajo v nasilje. Tudi njihov medsebojni agresivni izgredi lahko veliko škodujejo.

Kateri je torej dejavnik, ki nas in živali vodi k agresivnemu obnasanju? Agresivnost je za številne zvrsti potreben instinkt za preživetje in ohrambo lastnega obstoja. Toda v boju za preživetje agresivnost ne igra ključno vlogo, tu so čestokrat pomembnejsi: spretnost, vzdržljivost in fizična moč. Če se ponovnoma ozremo na človeka, vidimo da je agresivnost njemu večinoma grožnja, sa ga ta lahko spravi v pretirano nevarne okoliščine. Človek ima sposobnost, da se agresivnosti izogne, z umom in razumom. Toda zakaj smo vsakodnevno priče številnim človekovim uničevalnim izgredom? Freud prav da organsko življenje teži k svoji prvobitni neorganski podobi, ali je torej cilj življenja smrt?

Gregor Peric

Rispondi